ODKRITJE SKULPTURE ČRNE ČLOVEŠKE RIBICE

Domov / ODKRITJE SKULPTURE ČRNE ČLOVEŠKE RIBICE

Nagovor avtorja skulpture Boštjana Kavčiča

in predsednika društva PROTEUS Nika Šuštariča

 

Vse lepo pozdravljam!

Belokranjci ste dobri ljudje in življenje med vami je lepo tako meni kot moji družini. In res je mir pri nas v Rodinah pod Mirno goro.

Gospod Andrej Hudoklin mi je pred dobrim letom pokazal izvire, na katerih spremlja kvaliteto voda, v katerih živi človeška ribica. V trenutku mi je postalo jasno, da je potrebno še posebej črno človeško ribico, ki je v svetovnem merilu prisotna samo tu, povzdigniti, zaščititi, njeno zgodbo povedati svetu.

Zame je človeška ribica varuhinja čistih voda. Ko bo človeška ribica izginila, bomo kmalu zanjo izginili tudi mi. Zato moramo poskrbeti, da bo človeška ribica preživela. Če ne zaradi nje, zaradi nas. Razumete?

Črna človeška ribica je naš izjemen naravni kapital. Živi samo tu. Na vsem svetu samo tu. Vzemimo jo za svojo.

Črna človeška ribica bi lahko kot simbol sodila v občinski grb, najmanj pa na vstopne in izstopne točke mesta Črnomelj oz. na krožišča na obvoznici.

Na tem mestu pozivam mestne veljake naj razmislijo in izdelajo dolgoročno strategijo zaščite in promocije črne človeške ribice.

Skulpturo sem postavil s pomočjo lokalnih donatorjev, ki so zaslišali glas ribice.

Iz podzemlja smo jo spravili na plano.

Tukaj in sedaj poklanjam to delo krajanom Jelševnika, občanom Črnomlja, Belokranjcem in Slovencem v skupno dobro.

Naj postane to delo temeljni kamen za veliko zgodbo črne človeške ribice.

Avtor skulpture črne človeške ribice Boštjan Kavčič


NAGOVOR PREDSEDNIKA DRUŠTVA PROTEUS OB ODKRITJU JAVNE SKULPTURE ČRNE ČLOVEŠKE RIBICE NA JELŠEVNIKU PRI ČRNOMLJU

Lepo pozdravljeni tudi v imenu Društva PROTEUS, okoljskega gibanja Bele krajine, vsi ki ste se odzvali vabilu na odkritje javne skulpture črne človeške ribice v neposredni  bližini njenega tisočletnega domovanja, za katerega nismo vedeli vse do trideset let nazaj. Danes je pravzaprav njen praznik, saj je človek po dolgih letih spet storil nekaj njej v korist. Sicer pa smo ji doslej delali samo škodo. Žal je že tako, da človek naravi samo jemlje. Samo da bi bil bogatejši in da bi udobneje živel. Prevečkrat pozabljamo da smo sami del te iste narave in da hkrati škodujemo sami sebi. Naravi le s težavo vračamo kar smo ji vzeli.  Ribici onesnažujemo čisto vodo, čeprav je to hkrati naša pitna voda in naša varnost za bodoče rodove.

Pa ne gre samo za človeško ribico. Tudi podzemni svet je živ in živi po naravnih zakonitostih medsebojnega vplivanja in soodvisnosti živih organizmov v naravnem okolju. Tudi podzemni živi svet je ekosistem. Zato je težko verjeti in je nesprejemljivo, da v zakonodaji niti EU niti države Slovenije še danes v 21. stoletju, podzemnemu svetu ni priznan status ekosistema. Stanje zakonodaje kot je, je seveda za odgovorne udobneje, kot če bi bilo drugače. Dokler tudi podzemnemu svetu ni priznan status ekosistema odpade vrsta neprijetnih vprašanj. Ko se poslabšajo pogoji življenja za eno vrsto ali ko le ta izumre  se ni treba vprašati, kako to vliva na druge soodvisne dele in člane takšnega sistema. Potrebnih je bistveno manj raziskav in javnega denarja. Lahko samo upamo, da se bo tudi v tej smeri pri odgovornih premaknilo kaj na bolje čim prej.

Okoljska vprašanja so največkrat neprijetna vprašanja. Niti država niti tisti, ki takšna vprašanja izzovejo jih neradi slišijo. Tisti, ki jih postavljamo pa kmalu postanemo nadležni in zoprni. Pa vendar! Vprašanja je treba zastavljati. Sami sebi in drug drugemu. In v strpnem dialogu pospešeno iskati rešitve, pri tem pa dati težo in veljavo znanosti in stroki, ki je po spoznanjih daleč pred tem, kar je človek na tej Zemlji pripravljen storiti za naravo in okolje.  V teh prizadevanjih imamo seveda tudi Belokranjci svoje naloge. Pomembno je da se okoljskih problemov čim prej zavemo, da jih ozavestimo, posebno med mladimi. Potem pa nas ne sme biti strah in ne škoda našega časa niti denarja, da potrebne rešitve tudi skupaj poiščemo in izvedemo.

Tako razmišljamo in delujemo v Društvu Proteus, ko se borimo za zavarovanje habitata črne človeške ribice v Beli krajini. Ko rečem da se borimo mislim predvsem tudi na znanstvene delavce in strokovnjake Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelka za biologijo, Inštituta za raziskavo krasa pri SAZU, Oddelka za geografijo pri Filozofski fakulteti UL, Zavoda RS za varstvo narave, OE Novo mesto, Jamskega laboratorija TULAR iz Kranja. Vsem smo Belokranjci dolžni javno zahvalo za vsa njihova dosedanja prizadevanja, v upanju na dobro sodelovanje tudi v bodoče. Pobuda za zavarovanje habitata človeške ribice v Beli krajini, ki smo jo pripravili skupaj in konec junija 2016 poslali MOP-u ima zato težo in prepričan sem dobre izglede na uspeh predvsem zato, ker je znanstveno in strokovno dobro utemeljena. Črna človeška ribica postaja tako simbol prizadevanj za ohranjanje narave in zdravega življenjskega okolja v Beli krajini.

Danes, ko odkrivamo javno skulpturo črne človeške ribice, ta simbol dobiva trajno domovinsko pravico med nami. Simbol, ki bo mimoidočemu v opozorilo in opomin, da je tudi ribica tu s pravico do življenja in da se ne moremo obnašati kot da je ni! Skupna naloga in moralna zaveza vseh nas pa je, da ta prelepa skulptura nikoli na postane spomenik, ki bi našim zanamcem pričal, da je tu nekoč živela tudi črna človeška ribica in nikjer drugje na svetu.

Jelševnik 28.10.2017

 

  FOTOGALERIJA>>>

TISKOVNA KONFERENCA
OGROŽENOST IN ZAVAROVANJE ČRNE ČLOVEŠKE RIBICE V BELI KRAJINI Jelševnik, dne  28.10.2017>>>