Na poziv Sveta za varstvo okolja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti k varovanju ogrožene črne človeške ribice v Beli krajini in na pobudo Društva Proteus Bela krajina za sprejem nujnih zaščitnih ukrepov na vplivnem območju njenega habitata.
Lahko zapišemo »končno« in to šele na poziv avtoritete, Sveta za varstvo okolja pri SAZU. Društvo Proteus Bela krajina je dalo strokovno in znanstveno zelo dobro utemeljeno pobudo za zavarovanje habitata že v juniju 2016. O pobudi so večkrat poročali mediji. V decembru 2016 smo sodelovali pri organizaciji 2. mednarodnega srečanja biologov v Črnomlju »SOS Proteus« v organizaciji Društva za jamsko biologijo, Jamski laboratorij TULAR iz Kranja. V novembru 2017 je društvo sodelovalo pri postavitvi javne skulpture črne človeške ribice na Jelševniku, avtorja akademskega kiparja Boštjana Kavčiča. Ob tej priložnosti so na tiskovni konferenci biologi Biotehnične fakultete UL, predstavniki Zavoda za varstvo narave in našega društva opozorili na najnovejše ugotovitve o škodljivosti nitratov za človeško ribico in druge podzemne živali ter na prepočasno ukrepanje pristojnih organov. Skupaj s TV Vaš kanal smo konec novembra 2017 organizirali okroglo mizo »Je črna človeška ribica ogrožena?«, in širšo javnost seznanili s problemom. V februarju 2018 smo organizirali predavanje »Belokranjske in slovenske vode med varnostjo in nevarnostjo« in s kritičnimi zaključki in zahtevami seznanili pristojne organe in službe. Kljub vsemu je naša pobuda ves čas ostala brez odziva. Toliko torej o upoštevanju pobud civilne družbe, četudi so še tako utemeljene. Pa o tem kdaj drugič.
Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen odgovarja Svetu za varstvo okolja in Društvu Proteus Bela krajina. Zahvaljuje se za našo skrb in prizadevanja in v obširnem odgovoru pojasnjuje stališča ministrstva do poziva in pobude za zavarovanje. Odgovor na kratko povzemamo v bistvenih delih.
»Zavedamo se izjemnosti človeške ribice, zlasti črne podvrste v Beli krajini in s tem povezane odgovornosti za njeno ohranitev… Stanje vrste in njenega habitata žal ni dobro… Gre za kompleksno problematiko, ki presega okvir naravovarstvenih predpisov… Menimo, da je izboljšanje stanja možno le, če se v prizadevanja vključijo vsi deležniki, ki s svojim ravnanjem kakorkoli vplivajo na podzemni svet, tako na ravni države kot lokalnih skupnosti… Za področje kmetijstva smo organizirali več sestankov vseh pristojnih služb s področja kmetijstva, narave, okolja in voda ter nekaterih zunanjih strokovnih in znanstvenih institucij… Glavna problematika se kaže v nedoslednem izvajanju obstoječih predpisov in standardov iz Uredbe o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov, Uredbe o vodovarstvenih območjih in Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta in digestata… Vzpostaviti je treba ciljni monitoring voda, ki so habitat človeške ribice tako, da bodo rezultati omogočali takojšnje odzivanje na dejavnike ogrožanja… Zavarovanje samih izvirov ne zadošča… Ukrepi zavarovanja morajo zajeti celotno vplivno območje habitata. Pravno možnost daje Uredba o zavarovanju prostoživečih živalskih vrstah… Možno je omejiti uporabo gnojil tako, da nitrati (NO3) ne bodo presegali 9,2 mg/L… Za uveljavitev tega novega standarda (doslej velja 50 mg/L, op. NŠ) bo potrebno še ugotoviti, kako so lokacije človeške ribice povezane z vodnim zaledjem in posledično, na katerih območjih je potrebno uveljaviti novi standard… Pri iskanju odgovorov potrebujemo sodelovanje in pomoč zunanjih institucij in posameznikov… Nadejamo se priprave kompleksnega projekta z možnostjo financiranja iz EU programa LIFE… Tudi v prihodnje računamo na vašo skrb, opozorila, podporo in pomoč za izboljšanje stanja.«
Kar moti v odgovoru ministrice za okolje je, da so problemi in potrebne rešitve samo nakazani, iz odgovora pa niso razvidni odločitve ali dogovori, kako in v kakšnih časovnih okvirjih je možno sprejeti nujne ukrepe zavarovanja! Nujno je znižati mejno vrednost za nitrate in druga onesnažila v podzemni vodi do meje kjer ne bodo škodljiva za človeško ribico, takoj bi treba prepovedati uporabo gnojnice in digestata iz bioplinarne v neposrednem zaledju izvirov kjer živi človeška ribica, sicer pa čimprej opustiti njegovo uporabo na območjih plitvega krasa, bodisi s čiščenjem digestata v komunalni čistilni napravi ali z zaprtjem bioplinarne na Lokvah pri Črnomlju. Znatnejši porast nitratov v podtalnici kjer živi človeška ribica je povezan s pričetkom obratovanja bioplinarne, ki nesporno predstavlja ekološki napad na podtalnico Bele krajine, vendar ni v odgovoru ministrice bioplinarna niti omenjena v tem smislu. S takšnim odgovorom zato nikakor ne moremo biti zadovoljni! Med vrsticami lahko razberemo, da ministrstvo ne podpira našega predloga za sprejem začasnih ukrepov zavarovanja za dve leti, v tem času pa se pripravijo trajne sistemske rešitve. Ob takšni drži ministrstva zavarovanja po naši oceni ni realno pričakovati morda še deset let, kar je nedopustno. Kompleksnost problemov in realne grožnje podtalnici na terenu bi morali biti resen izziv vsem deležnikom, da ob zavedanju skupne odgovornosti država čimprej sprejme nujne ukrepe za zavarovanje habitata človeške ribice v Beli krajini, prej kot bo morda prepozno.
V Društvu Proteus delujemo tudi projektno, kot partner v projektu »Predstavitev in varstvo človeške ribice na primeru črne človeške ribice v Beli krajini«, ki je naravnan v dosego končnega cilja – zagotoviti črni človeški ribici in drugim živalskim vrstam v podtalju ugodne pogoje za življenje in obstoj vrst. Kajti, ko bo človeška ribica izginila, bomo kmalu izginili tudi mi, kot se je izrazil akademski kipar Boštjan Kavčič ob odkritju njegove skulpture črne človeške ribice na Jelševniku pri Črnomlju novembra lani.
Niko Šuštarič
