HaČloRi
V četrtek, 14. 4., je potekala prva javna predstavitev projekta Raziskave za opredelitev in preprečevanje obremenjevanja vodozbirnega zaledja Jelševniščice in Otovca, s posebnim ozirom
na habitat črne človeške ribice oz. na kratko HaČloRi. Projekt izvajajo raziskovalci iz Inštituta za raziskovanje krasa, Oddelka za agronomijo biotehniške fakultete v Ljubljani in Geološkega zavoda Slovenije pod vodstvom dr. Mitje Prelovška.
Po domače povedano, raziskujejo od kod točno priteka voda v izvire, da bi se lahko potem zaščitilo ključna območja, s čimer bi varovali črno človeško ribico. Čeprav sta v imenu projekta samo Jelševniščica in Otovec oz. Otovski breg, so vključili še kakih 10 drugih izvirov, vse gor do izvira Stobe na severu in do izvira v Svibniku na vzhodu.
Projekt se je začel oktobra lani in bo predvidoma potekal dve leti, do jeseni 2023. Razdeljen je na tri faze. Prva faza je karakterizacija in opredelitev zaledja obeh izvirov in je zdaj nekje na polovici. Tu so določili, v katerih izvirih je bila zaznana človeška ribica, opravljali analize vode v izvirih in določali od kod se vanje steka voda. V okviru tega so izmerili tudi nadmorsko višino gladine vode vključenih izvirov, pri čemer lahko kot zanimivost navedem, ugotovitev, da izvir Stobe dejansko leži 4 metre višje kot Otovski breg in kot kaže že spada v porečje reke Krupe. Vsekakor pa se voda iz nižjega Otovskega brega ne more stekati v Stobe.
Druga faza je opredelitev in diferenciacija antropogenih vplivov in nevarnosti. Antropogeno pomeni nekaj, kar je povzročil človek, torej gre tu za vplive kmetovanja, greznic, kanalizacije, prometa, odpadkov in podobno. Diferenciacija pa pomeni razločitev, torej poskušajo ločiti vplive iz različnih virov. V okvir te faze spada tudi določitev naravnega ozadja raznih snovi, to je, koliko bi jih bilo v vodi, če ne bi bilo človeških vplivov. Ta faza se je tudi že začela.
Glavno onesnažilo, na katerega so se osredotočili so nitrati. Primer vira le-teh sta gnojenje in fekalije. Njihova škodljivost dvoživkam, med katere spada tudi človeška ribica, je dobro dokazana, hkrati pa raziskovalci ocenjujejo, da bi se ob zmanjšanju onesnaževanja z nitrati hkrati znižala tudi onesnaževanja z drugimi škodljivimi snovmi. V stroki je tudi dobro znan problem, da so mejne vrednosti za nitrate za pitno vodo, kakor jih določa evropska direktiva (50 mg/l), za več kot 400% višje od koncentracij pri katerih nitrati škodujejo dvoživkam (9,2 mg/l). Zaradi tega razni monitoringi nitratov za nadzor pitnosti vode niso ustrezni za nadzor tega, ali je voda dobra tudi za človeško ribico in druge dvoživke.
Raziskovalci so izmerili velike razlike v povprečnih koncentracijah nitratov med vključenimi izviri. Večina jih je sicer pod mejo 9,2 mg/l, a nekatere jo na žalost tudi presegajo. Najnižje povprečne koncentracije nitratov so izmerili v izvirih Dobličice in Jelševniščice. Tam so namerili približno 4 mg/l. Zanimivo je tudi to, da lahko z meritvami različnih izotopov kisika v vodi določijo nadmorsko višino na kateri pada dež, iz katerega se potem napaja izvir. Tako so ugotovili, da je zaledje izvirov Dobličice in Jelševniščice kakšnih 250 m višje od zaledij večine vključenih izvirov. Izvedli so še veliko drugih zanimivih meritev, a žal vseh ne morem zajeti v članku.
Tretja faza pa bo opredelitev ukrepov. Delajo kompleksen računalniški model zemlje in vode s pomočjo katerega bodo lahko potem preverjali, kakšen je pričakovan efekt raznih zaščitnih ukrepov na posameznih območjih in bodo tiste, ki bodo najbolj učinkoviti in izvedljivi predlagali politiki, ki bo potem dejansko odgovorna, da se zaščitne ukrepe dejansko uvede, razni uradni organi pa, da se izvaja. In ravno tu obstaja največja nevarnost, da bi se lahko stvari zataknile. Ne bi bilo prvič.
Obstaja pa še en problem. Čeprav smo sicer veseli, da Petrolova bioplinarna zadnje čase deluje samo minimalno in se digestata ne razliva na veliko po njivah, pa to po drugi strani mora vplivati na meritve izvedene v okviru projekta. Tako bomo dobili polepšano sliko stanja v primerjavi s tem kakšna je, kadar biplinarna deluje s polno močjo. Tudi predlagani ukrepi bi posledično lahko bili milejši, kot bi bilo dejansko potrebno. A projekt še ni končan in raziskovalci še lahko poiščejo rešitev.
Vsekakor je projekt HaČloRi pomemben prispevek k varovanju tako črne kot bele človeške ribice v Beli krajini in posledično tudi k varovanju naše pitne vode.
Blaž Heij