Verjetno ga ni več Belokranjca, ki ne bi slišal za črno človeško ribico, latinsko Proteus anguinus parkelj, ki je bila leta 1986 odkrita v izviru reke Dobličice, nato v izviru Jelševnika in nato postopoma tudi v nekaterih drugih manjših izvirih v okolici Črnomlja. In doslej še nikjer drugje na svetu!
Dolgo očitno nismo vedeli, kaj bi z njo. Kako to enkratnost predstaviti svetu, predvsem pa sami sebi dopovedati, da je ogrožena zaradi deponije livarskega peska, pretiranega gnojenja, nepravilnega odvajanja odpadnih voda iz gospodinjstev in uporabe pesticidov v zaledju njenega habitata, kjer živi. In si dopovedati da je zadnji čas, da vsi skupaj pričnemo resno in usklajeno iskati načine, kako izboljšati kvaliteto podtalnice, v kateri živi in jo za vedno zavarovati pred dokončnim izumrtjem. Z »vsi skupaj« imam v mislih vse tri belokranjske občine, komunalni podjetji Črnomelj in Metlika, Zavod RS za varstvo narave, Biotehniško fakulteto, Kmetijski inštitut Slovenije, Kmetijsko gozdarsko zbornico s svojo kmetijsko svetovalno službo, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano. Mislim na prebivalce vasi od Doblič do Semiča, lastnike zidanic in vikendov ter vse tiste kmete, ki gnojijo s tekočimi organskimi gnojili in z brezplačnim digestatom iz bioplinske elektrarne na Lokvah pri Črnomlju. Mislim na mlade, ki vse bolj postajajo »slaba vest« svojih prednikov in odločevalcev in terjajo odločno ukrepanje proti vzrokom podnebnih sprememb in posledic, ki jih že občutimo. Mislim na medije, ki so že doslej še največ prispevali za ozaveščanje javnosti. Mislim na društva, ki lahko vsako na svoj specifičen način opozorijo na probleme in prispevajo k dobrim praksam. Mislim na slehernega Belokranjca in Belokranjko in si želim, da bi se vsi skupaj začeli zavedati pomena črne človeške ribice, če hočete tudi kot simbola slovenske nacionalne dediščine, zavesti in ponosa. Dokler sami ne bomo čutili tako, tudi v Ljubljani ne bodo.
Naš odnos do narave in okolja je rezultat vzgoje in prevladujoče miselnosti v posameznem obdobju razvoja družbe. Za spremembo odnosa so potrebni prepričljivi argumenti, vendar v naši nejeveri in zmedi, ki jo povzročajo »raziskave«, plačane z denarjem onesnaževalcev, velikokrat niti neodvisnim raziskavam ne verjamemo. To žal slabi našo odločenost, ko je potrebno ukrepanje. V Društvu Proteus se zavedamo teže in zahtevnosti problemov v zvezi z zavarovanjem habitatov človeške ribice v Beli krajini, pa tudi na Kočevskem, v okolici Stične in še kje na slovenskem krasu. Samo v Beli krajini je doslej znanih trinajst izvirov, v katerih je dokazana prisotnost človeške ribice, črne ali bele, v nekaterih izvirih celo obeh podvrst skupaj. Težo problemov razumemo predvsem kot dodaten razlog za naša prizadevanja in zahteve po nujnih spremembah predpisov in sprejetju drugih potrebnih ukrepov, da se ustavi slabšanje podtalnice oz. njeno stanje izboljša.
V Društvu Proteus praznujemo letos peto obletnico aktivnega delovanja. V letu 2018 je društvo pridobilo status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu za varstvo okolja in ohranjanja narave, kar daje društvu dodatne možnosti za uspešno delovanje. Danes razumemo vso širino problema in se bistri pogled na prihodnje nujno ukrepanje in ravnanje za nadzorovano zmanjšanje škodljivih vplivov človeške dejavnosti na vse bolj dragoceno podtalnico pod plitvim belokranjskim krasom. V tej zvezi ne pozabimo reke Krupe, ki je onesnažena s PCB verjetno izgubljena kot zdrav vodni vir za naslednjih sto let! Žal ugotavljamo, da so premiki na bolje težki in prepočasni po mojem mnenju predvsem iz dveh razlogov. Prvi razlog sta naša kmetijska in okoljska politika. Kmetijska še vedno pospešuje količinsko kmetijsko proizvodnjo namesto ekološko pridelavo hrane, kar terja intenzivnejše gnojenje kot n. pr. v Avstriji. Okoljska politika je slepa glede bioplinarn in ne priznava zgrešenosti gradnje velikih »industrijskih« bioplinarn na kraških območjih, kot je bioplinarna na Lokvah pri Črnomlju z letno količino 28.000 tonami digestata za gnojenje in noče videti digestata kot grožnje za kraško podtalnico. Drugi razlog vidim v okostenelosti slovenske politike in delovanja ministrstev, ki niso sposobni medsebojnega usklajevanja in okolju prijaznejšega vrednotenja prioritet oz. ni sposobna takšne politike oblikovati, kaj šele izvajati.
Takšno stanje kot rečeno nam je dodaten izziv. Tako smo se po začetnem oklevanju, spodbujeni s strokovnimi in znanstvenimi dognanji, vključili kot partner v projekt »Predstavitev in varstvo človeške ribice na primeru črne človeške ribice v Beli krajini«. Projekt sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Nosilni partner je družba Zupančič Črnomelj d.o.o., partnerji pa še Zavod RS za varstvo narave, Občina Črnomelj, in Razvojno informacijski center Bela krajina. Predvidena je postavitev Info centra o črni človeški ribici na izviru Jelševnika z bogatimi in zanimivimi vsebinami, dostopne s pomočjo sodobnih elektronskih in vizualnih tehnik. Pripravljene so vsebine in oprema za kvalitetno izvajanje naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole z delavnicama za biologijo in kemijo. Kvalitetne učne priprave so pripravili učitelji biologije in kemije, člani našega društva z recenzenti ZRSVN in Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Poleg šestih naravoslovnih dni bodo v okviru projekta izvedeni še štirje strokovni dogodki za ciljne skupine: pedagoške delavce, lokalne prebivalce, društva in turistične delavce, peti in zaključni strokovni dogodek, za strokovno javnost pa je predviden za konec aprila. V društvu Proteus smo se zavezali novi Info center promovirati s predstavitvijo po šolah in občinah predvsem iz slovenskega krasa, kjer se marsikje srečujejo z enakimi problemi varstva podtalnice. Info center bo zaživel svoje samostojno poslanstvo z mesecem junijem, ko se bo z 31. 5. 2020 projekt zaključil, če nam le Corona virus ne pomeša štrene! Srečno! Vabljeni na ogled. In povabite prijatelje, kjerkoli že so!
Niko Šuštarič
Predsednik Društva Proteus Bela krajina