- da se 28.000 ton pomij in drugih okoljsko »sumljivih« bioloških odpadkov vsako leto pripelje v bioplinsko elektrarno na Lokvah pri Črnomlju, ki se kasneje v obliki gnojnice v celoti polijejo po belokranjskih njivah in travnikih,
- da je bioplinska gnojnica »proizvod«, ki pa ga nihče noče kupiti, zato se ga daje kmetom brezplačno. Lastnika bioplinarne (Petrol) in uporabnikov pri tem očitno prav nič ne skrbi, da gnojnica vsebuje poleg nekaj dušika, nekaj fosforja in nesorazmerno veliko kalija, tudi številne težke kovine, hormonske motilce in kancerogene snovi kot so: kadmij, krom, baker, živo srebro, nikelj, svinec, cink, policiklične aromatske ogljikovodike (PAH) in poliklorirane bifenile (PCB)…Vse te nevarne snovi se leta in leta odlagajo in zgoščujejo v belokranjski zemlji…
- da je tako vse bolj zastrupljena belokranjska rodovitna zemlja del skupnega narodnega bogastva, ki nam jo zastruplja nekaj velikih kmetov (ne vsi), ki tudi na ta račun kujejo dobičke in bogatijo? Pri tem se nekateri ponosno trkajo po prsih, kako prispevajo k prehranski samooskrbi države, a v resnici pa teličke in odojke kupujejo na Madžarskem, bike in pitance pa prodajo v Avstrijo.
Belokranjci, do kdaj bomo trpeli neznosni in zdravju škodljiv smrad ljubljanskih in drugih slovenskih pomij in odpadkov? Do kdaj bo ekološko izjemno ranljiva kraška in kot kaže le za odpadke »primerna«, očitno res obrobna Bela krajina, bila potrpežljivo odlagališče bioloških odpadkov iz cele Slovenije, ki se jih druge slovenske pokrajine očitno otepajo na vse pretege?
Vprašanja naslavljamo v prvi vrsti na župana občine Črnomelj g. Andreja Kavška, na župana občine Metlika g. Darka Zevnika, na županjo občine Semič ga. Polono Kambič in na novo izvoljene občinske svetnike vseh treh belokranjskih občin.
Ali lahko torej pričakujemo prepoved uporabe za okolje dolgoročno nevarne bioplinske gnojnice na ozemlju celotne Bele krajine za gnojenje v kmetijstvu ali pa npr. enotno zahtevo belokranjskih občin za zaprtje bioplinarne?
Ali se vsi skupaj zavedamo svetovnega ekosistemskega pomena črne človeške ribice, ki ima edini, a vse bolj zastrupljeni dom prav v Beli krajini, črna človeška ribica pa bi, ne le po mnenju dr. Dušana Pluta, lahko postala (podobno kot bela človeška ribica v Postojnski jami) svetovno in evropsko unikatni, skupni, povsod prepoznavni znak Bele krajine kot turistične destinacije svetovnega pomena in slovesa?
Ali ste, spoštovani župana in županja skupaj z našim društvom Proteus, pripravljeni zastaviti svoj ugled in vpliv za zavarovanje in učinkovito sistemsko zaščito površinsko skromnega habitata človeške ribice?
Ali torej verjamete biologom in naravovarstveni stroki, da so belokranjski primerki črne in bele človeške ribici vse bolj zastrupljeni in jim grozi izumrtje, njihova zastrupljenost pa kaže, da tudi Belokranjke in Belokranjci živimo v nezdravem okolju?
V takšnem okoljsko izjemno zaskrbljenem vzdušju je dne, 13. 12. 2018, potekala seja UO Društva Proteus na Turistični kmetiji Zupančič na Jelševniku, torej neposredno ne »mestu ekološkega zločina«, žal brez težko pričakovane, sicer napovedane udeležbe novega črnomaljskega župana, g. Andreja Kavška.
A Upravni odbor se je enotno, jasno in nedvoumno, tudi na osnovi ugotovljenih negativnih trendov ogrožanja naravne rodovitnosti in neoporečnosti kmetijskih zemljišč ter tudi vodooskrbno in ekosistemsko pomembnih belokranjskih vodnih virov, zavestno odločil za radikalizacijo upravičenih zahtev. Končno le pričakujemo širšo politično in javno državljansko podporo vseh tistih, ki jim ni vseeno, kakšno Belo krajino bomo zapustili našim otrokom in vnukom!
V Imenu UO Društva Proteus, predsednik Niko Šuštarič