Ko se odločamo za gradnjo ali obnovo hiše, za nakup ali obnovo stanovanja, se ne vprašamo, kako bo le-ta vplivala na zdravje nas in naše družine, kako bo vplivala na okolje, ker se tega vpliva premalo ali sploh ne zavedamo, saj se o tem ne govori pogosto oziroma smo na tem področju popolnoma neizobraženi. Pomembno nam je, da bo hiša lepa, moderna, prostorna, energetsko učinkovita… in predvsem hitro zgrajena.
Pa stavbe močno vplivajo na nas, oziroma materiali iz katerih so zgrajene. V sodobnih materialih so prisotne zdravju škodljive – strupene snovi, kot so radioaktivni plavžni pepeli v betonih, zidakih in mavčno-kartonskih ploščah, topila, težke kovine in druge kemikalije v barvah, vezivih, premazih, ometih, izolacijah, pohištvu, talnih oblogah… Zaradi negativnih posledic bivanja v modernih stavbah je že leta 1965 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozorila na pojav sindroma bolnih stavb (SBS), kar pomeni, da ljudje v takih stavbah zbolevajo zaradi škodljivih snovi, ki izhlapevajo v zrak iz materialov, uporabljenih pri gradnji. Leta 1987 je Svetovna zdravstvena organizacija ponovno opozorila na povečanje sindroma bolnih stavb še posebej v javnih stavbah. Zavedajmo se, da v zaprtih prostorih preživimo preko 16 in tudi več ur dnevno, zato je zelo pomembno, kakšen zrak vdihavamo v teh stavbah.
V svetu se porabi 40% vse energije za gradnjo, ogrevanje in vzdrževanje stavb, kar ima zelo velik vpliv na onesnaževanje okolja. Tu so upoštevani tudi prevozi, saj ti materiali praviloma pridejo k nam od daleč.
Pri nas v Beli krajini ni nič drugače. Sodobni materiali se pri gradnji uporabljajo množično. Sicer imajo vsi dovoljenja za splošno uporabo, vsa potrdila in certifikate, da niso škodljivi, a spomnimo se azbestnih kritin, plošč in vodovodnih cevi, ki so se masovno uporabljale v preteklosti in so imele takrat tudi vsa potrdila o neškodljivosti, pa se je kasneje izkazalo, da so zaradi azbesta rakotvorne! Enako velja za vse steklene volne proizvedene v preteklosti.
Razmislimo: v Beli krajini ravno sedaj gradimo in obnavljamo hiše, stanovanja, vrtce, šole, domove za ostarele, zdravstvene domove, tovarne, počitniške hiške… V teh stavbah preživimo veliko časa. Zrak, ki ga vdihavamo v teh stavbah je ali zdrav ali strupen, odvisno iz katerega materiala je stavba zgrajena, kakšne barve so uporabljene, iz česa so tla, pohištvo. Vprašajmo se, koliko pozornosti je pri načrtovanju in izvedbi novogradenj ali obnov namenjeno uporabi neškodljivih/zdravih materialov. Kakšno znanje o tem imajo naši projektanti/tke, župani/je, svetniki/ce, strokovne skupine, vsi, ki odločajo o izgradnji teh objektov. In nenazadnje, kakšno znanje o tej temi imamo sami in kako lahko vplivamo, da bodo naše stavbe zgrajene iz zdravih materialov. Samo pomislimo, ko se otrok rodi v porodnišnici, kakšen zrak diha, pa doma, v vrtcu, v šoli, na fakulteti, na delovnem mestu, celo v hotelu na dopustu. Kot občani imamo pravico do zdravih šol, vrtcev…
Les, kamen, ilovica, apno, žgana opeka pa so zgodovinsko preizkušeni, trajni, varni, lokalni, zdravju in okolju neškodljivi gradbeni materiali. Slama, konoplja, lan, ovčja volna, celuloza, lesna vlakna so naravna, neškodljiva in tehnično izjemna izolacija.
Spomnimo se starih belokranjskih hiš, zgrajenih iz kamna in lesa, ometanih z apnenim ometom in krušno pečjo za ogrevanje. Material je bil lokalen, zdravju neškodljiv, ogrevanje praktično brezplačno, okoljski oziroma ogljični odtis hiše skoraj ničen, o sindromu bolnih stavb ne duha ne sluha. Danes pa se sredi vasi in sredi z gozdom poraščene Bele krajine v modernih inteligentnih hišah, arhitekturnih presežkih, polnih kemikalij, zakrneli in otopeli ponosno grejemo s pomočjo »ekonomičnih, čistih, okolju prijaznih« toplotnih črpalk, ki jih 70 % napajata jedrska energija in premog. Enako velja za » eko« električne avtomobile. Največkrat se teh dejstev sploh ne zavedamo. Neumnost, lenoba in brezbrižnost ne poznajo meja.
Če greste čez mejo v Avstrijo, boste tam videli večstanovanjske stavbe iz lesa, hiše iz lesa, slame in ilovice, domove za starejše iz naravnih materialov, prav tako vrtce in šole, ogrevanje na drva. Arhitekti in izvajalci pa tudi Slovenci.
V Evropi in svetu je naravna gradnja trend. Ponudba naravnih materialov močno zaostaja za povpraševanjem. Enako je v Sloveniji. Za Belo krajino je to lahko velika gospodarska priložnost, saj imamo veliko lesa, na kmetijskih površinah pa bi lahko kot v preteklosti pridelovali lan, konopljo in iz njihovih stebel izdelovali naravne izolacije, ki imajo visoko dodano vrednost. Seveda gospodarjenje skladno z naravo, da ne naredimo več škode kot koristi.
Kako naprej: podučimo se o lastnostih materialov, o njihovem vplivu na nas in na okolje (splet, knjige, delavnice, ogledi dobrih praks, ki jih je v Beli krajini kar nekaj), pri gradnji izberimo naravne, lokalne materiale, izberimo arhitekta in izvajalca, ki imata znanje in izkušnje z naravnimi materiali, zahtevajmo uporabo naravnih materialov pri gradnji javnih stavb.
Bodimo pametni in odgovorni, sebi, svojim najdražjim in okolju privoščimo zdrav, sodoben, varen, lep, energetsko učinkovit in izjemen naraven dom, vrtec, šolo…
Andrej Adamič, zidarski mojster Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije
Vir: http://2amv-arhitekti.com/wp-content/uploads/projekt-rustikalna-arhitektura-gorenjska-eko2.jpg
