Trenutna dogajanja ob širitvi virusa in samoizolacija so prebivalcem gornjega dela Črnomlja znana že odkar imamo v svoji bližini bioplinarno in farmo prašičev. Smrad ljudem jemlje voljo do gibanja, dela na vrtu, onemogoča spanje pri odprtem oknu, sušenje perila na prostem … Ovira osnovne potrebe in konec koncev ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Ljudje, ki imajo opravke na področju Črnomlja, kjer je AMZS, JP Komunala, lokali in trgovine, se upravičeno sprašujejo, kako lahko živimo v takšnem smradu. Zakaj je to dopuščeno? Ali pravilneje: zakaj to dopuščamo?
Lastnik farme, ob kateri stoji bioplinarna in največji odjemalec digestata, je na opozorila s strani občine in bivše županje o pritožbah občanov glede smradu odgovoril s tožbami.
Občasno so neprijetnih vonjav deležni tudi drugod po Beli krajini, saj nekatere kmetije pridno polivajo zastonjsko smrdečo brozgo iz bioplinarne po njivah. Da je vsaj del pronica naprej v podtalnico, očitno večine ne zanima. In nihče se ne vpraša, kako sladkoben vonj po mrhovini in smrad po gnojnici doživljajo turisti.
Ugotovitve, da so stvari šle na bolje in da problematika ni tako pereča, kot nekateri hitijo trditi, ne držijo. V letu 2019 bioplinarna več mesecev ni delovala zaradi remonta, zato je bila situacija vzdržna.
Lastnik bioplinarne je od leta 2013 družba Petrol d.d.. Ob nakupu so se pohvalili, da so postali »največji proizvajalec zelene električne energije iz bioloških odpadkov v Sloveniji«. Ker so lani bioplinarno v Ihanu zaprli, se lahko nadejamo povečanja aktivnosti na Lokvah. Kako se splača tovornjakom voziti organske odpadke 100 km v eno smer in se nato s praznim vračati? Nemčija dovoljuje tak prevoz do največ 8 km. Kaj je tukaj eko? Kako lahko s tem nastaja “zelena energija”? V razmislek samo nekaj podatkov o tem, kaj se vozi k nam v predelavo v bioplin in kaj ostane po predelavi (digestat) in se nato trosi po belokranjskih njivah. V bioplinarni na Lokvah se lahko letno predela 25.000 ton odpadkov, v povprečju je to 68 ton na dan. Predeluje se lahko 32 vrst odpadkov, med njimi tudi odpadna živalska tkiva, živalski iztrebki, urin in gnoj, tudi onesnažena slama, blato iz čiščenja industrijske odpadne vode, lužnica iz anaerobne obdelave živalskih in rastlinskih odpadkov, razne mulje, jedilna olja in maščobe, odpadke z živilskih trgov. To so podatki iz okoljevarstvenega dovoljenja, ki ga je Agencija RS za okolje izdala Petrolu leta 2014.
Visoka cena električne energije, ki jo kupci plačujemo in posredno subvencioniramo to početje, ostaja, na koncu pa ostanemo še z degradirano, onesnaženo in zasmrajeno okolico.
Smrad pa ni najhujše. Ne vemo, kakšne so in bodo posledice gnojenja s snovjo, ki nastane v procesu in je mešanica vseh prej omenjenih odpadkov. Zaradi takih praks lahko pride do številnih neprijetnih presenečenj, npr. onesnaženja vodnih virov, razširjenja bolezni, pogina živali, onesnaženje rodovitne zemlje …
Pogrešamo zlasti ukrepe občinske politike. Ob menjavi lastnika bioplinarne leta 2013 je bilo glavno “pričakovanje” črnomaljske občine večja transparentnost poslovanja bioplinarne, večja strokovna znanja in večja vlaganja v blaženje negativnih vplivov na okolje, odprava smradu. Kaj je zdaj po sedmih letih s temi “pričakovanji”? Ali se bojijo tožb, kot jih doživlja bivša županja in nekateri iz občinskih služb? Lahko, saj imajo ljudje, ki vodijo bioplinarno, sredstva za najboljše odvetnike. Sam po sebi največ pove ta podatek: lastnik bioplinarne Petrol d.d. je lani samo za stroške intelektualnih storitev, ki vključujejo tudi stroške odvetnikov, porabil 9,2 mio EUR, celotni lanski prihodki občine Črnomelj pa so bili cca. 14 mio EUR. Te številke na žalost kažejo, zakaj verjetno smo tu, kjer smo. Izkušnje po svetu kažejo, da je korporacijam, ki se seveda držijo predpisov – še bolj pa lukenj v njih, profit pred okoljem in ljudmi. Dvomim, da je domačim akterjem kaj bolj mar. Posiljevanje siromašne zemlje zaradi večjih hektarskih donosov se že zaradi nižjih odkupnih cen ne obnese. Posledice neodgovornega in lakomnega delovanja poznamo, kot tudi probleme s pitno vodo in zdravjem prebivalstva. Gre za trajno in nepopravljivo uničevanje, ki ga slepo dopuščamo. V Beli krajini postajamo smetišče Slovenije.
Belokranjci, po Sloveniji se ljudje združujejo in protestirajo! To je edini način, da zaščitimo, kar nam je ljubega in ohranimo dostojen način življenja. Vsaka regija naj poskrbi za svoje odpadke, zakaj naj bi Bela krajina nosila breme ostale Slovenije? V Nemčiji, kot rečeno, zakon določa oddaljenost za transport največ kot 8 km, za gradnjo takšnih obratov pa narekuje oddaljenost 5 km od naselij, zavedajoč se tudi nevarnosti izhajanja formaldehida, ki je rakotvoren.
Večina ljudi ni naklonjena bioplinarni, vendar brez večje podpore in vztrajanja problema ne bomo rešili. Na smrad sami ne moremo vplivati, dodatne ukrepe in strogo spoštovanje pravil moramo zahtevati od države in od upravljalca bioplinarne. V Ihanu je pomemben pritisk na Petrol d.d. zaradi smradu izvajala ravno občina in njene službe. Dosti več lahko sami naredimo z neuporabo digestata po poroznih kraških površinah. Občina Metlika je prepovedala uporabo digestata za gnojenje, prav tako so raztros prepovedali v Pravutini v sosednji Hrvaški. Krajevna skupnost Krasinec se je pred leti uspešno uprla gradnji še ene bioplinarne na Krasincu. Res je, že od nekdaj se je gnojilo, vendar s hlevskim gnojem in gnojevko. In v Društvu Proteus nismo proti gnojenju, kot širijo govorice nekateri! Smo pa proti vsesplošnemu polivanju kmetijskih površin z digestatom, kar nima nikakršne zveze z družbeno odgovornim kmetovanjem!
Če bomo tiho, se bo problem samo večal skupaj z apetiti po dobičkih, ki ne ostajajo pri nas. Če nam je vseeno za nas same, moramo misliti na tiste, ki prihajajo za nami. Dobili bodo to, kar mi zdaj dopuščamo. In ne bodo nam hvaležni.
Zupančič Silvo